Izgorelost

Izgorelost

Izgorelost je bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja v človeku, ki svojemu pretiranemu angažiranju ne zmore postaviti zdrave meje oz. ima neke notranje prisile. Zunanje obremenitve oziroma stresorji izgorelost zgolj sprožijo, podobno kot velja za druge duševne motnje. Izgorelost je stanje skrajne psihofizične izčrpanosti, ki nastane zaradi predolge in preveč intenzivne izpostavljenosti stresu, s katerim se posameznik ne zmore ustrezno spoprijeti. Največkrat so vzrok stresne okoliščine na delovnem mestu, lahko pa tudi na drugih življenjskih področjih. Raziskave kažejo, da je stanje pogostejše v poklicih, ki zahtevajo interakcijo z ljudmi, ter pri ljudeh, katerih delo vključuje veliko odgovornost. Na drugi strani delovno okolje, ki nudi motivacijo, zaupanje, dobro komunikacijo, spoštovanje, neodvisnost ter osebno in skupinsko podporo, pojav izgorelosti med delavci zmanjšuje.

Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po vrsti in intenzivnosti simptomov. V prvi fazi pride izčrpanost. Ta občutek oseba potlači in ker zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, jo poskuša nadomestiti s pretirano storilnostjo. Deloholizem se izmenjuje z duševno in telesno preutrujenostjo ter s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo, ki se utegneta izražati tudi v obliki težav s koncentracijo, motenj spanja ipd. Tej stopnji sledi ujetost, ko narašča tesnobnost in neredko pride tudi do paničnih napadov. Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se človek počuti ujetega. Manjša učinkovitost pomeni manj pohval – posledično je deloholik čedalje bolj razočaran tudi nad sabo. Počuti se razvrednoten, zaradi česar postaja depresiven, mučijo ga glavoboli, bolečine v želodcu itn. Ker se vrednoti in tudi definira predvsem prek dela, se ob izgubljanju delovnih sposobnosti počuti, kot da izgublja samega sebe. Da bi te občutke omilil, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale. Naposled izčrpavanje človeka pripelje do tega, da mu zmanjka energije, čemur sledi veliki psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za tretjo stopnjo –sindrom adrenalne izgorelosti- je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Hudo razočaranje nad seboj in drugimi utegne sprožiti močno depresivno epizodo. Strah pred razvrednotenjem ter izgubo sebe ali naklonjenosti okolice dodatno stopnjuje tesnobnost in sproža hude panične napade. Zaradi teh simptomov pogosto sledi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap.

Couple with umbrella during autumn walk in the forest

Pri izgorelosti poskrbite za svoj imunski sistem!

Kako prepoznamo sindrom izgorelosti?
Prvi opozorilni znak je ponavadi občutek kronične psihofizične utrujenosti, ki pa je oseba ne priznava in velikokrat obseg svojega dela celo še poveča. Deloholizem vodi v zanemarjanje osnovnih potreb po sprostitvi, počitku, hobijih ter druženju z družino in prijatelji. Pojavijo se lahko tudi telesne bolečine (npr. glavoboli), alergije, povišan srčni utrip in krvni tlak, prebavne motnje (želodčne težave, driske), zmanjšan libido, nizka odpornost, motnje spanja, motnje spomina in koncentracije, tesnoba, razočaranje, pomanjkanje motivacije, nihanje razpoloženja, razdražljivost, negativizem, panični napadi, želja po umiku, odtujevanje od svojcev, čustveni izbruhi, agresija, lahko celo samomorilne misli.
Oseba občuti nemoč, pomanjkanje energije in ujetost v svoj način življenja. Vse težje se veseli uspehov, postane cinična, sovražna in odklonilna do vsega v povezavi s svojim delom. Deloholizem se tako počasi začne umikati vse močnejšemu odporu do dela, kar pa sproža občutke krivde, sramu, jeze, neuspeha, nesmisla in slabo samopodobo. Nekateri se odzovejo z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, a vanj prenesejo tudi svoje stare vedenjske vzorce, zato se proces izgorevanja nadaljuje. Drugi poskušajo izčrpanost blažiti tudi z alkoholom, pomirjevali, uspavali ali uporabo prepovedanih psihoaktivnih snovi.
Proces izgorevanja traja več let, celo desetletij, simptomi pa se počasi in vztrajno stopnjujejo. Konča se lahko s popolnim psihofizičnim zlomom, ki mu pravimo tudi adrenalni zlom. Slednji naj bi bil posledica adrenalne izgorelosti, torej izgorelosti adrenalnih (nadledvičnih) žlez, ki izločata nekatere pomembne hormone, med drugim tudi kortizol. Ta se v telesu vsakega izmed nas izloča v različnih stresnih situacijah in v takšnih primerih omogoča ustrezen odziv organizma – s povišanjem krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter drugimi podobnimi učinki torej pripravi telo na akcijo. Pri intenzivni in dolgotrajni stresni obremenitvi pa je izločanje kortizola iz nadledvičnih žlez trajno povečano, na kar organizem sčasoma odreagira tako, da proizvodnjo pretirano zmanjša. Premajhna količina kortizola povzroči izjemno intenzivno izčrpanost, pojavijo se lahko hudi simptomi depresije ali anksioznosti, okrnjeni so zmožnost odločanja, koncentracija in kratkoročni spomin, velikokrat pa opazimo tudi telesno prizadetost, npr. tresenje, mravljinčenje, vrtoglavico, bolečine, razjede v prebavilih, lahko celo možgansko kap ali srčni infarkt. Stanje adrenalnega zloma velikokrat pripelje do sprejema v psihiatrično ustanovo, v večini primerov pa je potrebnih več let, da si oseba povsem opomore.

Kaj lahko storite sami?
Nihče se ne more izogniti občasni utrujenosti in stresu. A pri izgorelosti gre za veliko več to. Prisotna je trajna preobremenitev, ki največkrat izhaja iz osebnostnih lastnosti in globokih bolečin, ki se jih morda pozameznik sam niti ne zaveda. Vsak bi zato moral biti pozoren na opozorilne znake izgorevanja – če jih prepoznamo, lahko namreč hitreje in učinkoviteje ukrepamo. V začetnih fazah lahko mnogo storimo tudi sami, kasneje pa je za uspešno ozdravitev skoraj vedno potrebna strokovna pomoč.
Za izboljšanje počutja za začetek natančno razmislite, kateri dejavniki so v vašem primeru tisti, ki ustvarjajo pogoje za nastanek izgorelosti. Šele ko jih prepoznate, se lahko lotite izvajanja sprememb. Zmotno pa je prepričanje, da lahko izgorelost odpravi že kratek dopust. Morda bo pomagal pri trenutni delovni izčrpanosti, pri izgorelosti pa bo zagotovo le začasno ublažil simptome. Če ne prepoznamo in odpravimo vzrokov, se bo proces izgorevanja z vrnitvijo v vsakdanjo rutino ponovno sprožil.
Pomemben ukrep je vzpostavitev primernega razmerja med obremenitvami in razbremenitvenimi dejavnostmi. Kadar ste torej bolj obremenjeni, morate več časa kot sicer nameniti tudi sprostitvi in hobijem. Včasih si je potrebno postaviti lestvico prioritet in nekatere manj nujne opravke vsaj začasno odložiti, da se lahko posvetite tudi tistim aktivnostim, v katerih uživate. V svojo dnevno rutino vključite telesno aktivnost, ki stimulira nastajanje endorfinov (snovi, ki povzročajo občutek ugodja), poleg tega pa omogoči počitek možganom, ki se lahko tako vsaj za kratek čas osredotočijo na nekaj drugega kot delo. Izredno pomembna je tudi zadostna količina počitka in spanja – poskrbite, da ga bo vsaj 7-8 ur na noč. Poskusite lahko z meditacijo, jogo ali katero drugo podobno obliko sprostitve, nekaterim pa pomaga tudi pisanje dnevnika, v katerega beležijo svoje odzive na stresne dogodke in obremenitve na delovnem mestu ali v domačem okolju. Ob prebiranju preteklih zapisov lahko nanje pogledajo z drugačne perspektve ter se sčasoma nanje naučijo tudi drugače odreagirati.
Razmislite tudi o svojih interesih, sposobnostih, strasteh. Je vaše sedanje delo resnično tisto, kar si želite početi v življenju? Če ni, raziščite alternativne možnosti, ki bi morda bolje ustrezale vašim željam in ambicijam. Predvsem pa se naučite postaviti mejo med delovnim in prostim časom. Če je le mogoče, po koncu delovnega dne ne preverjajte elektronske pošte in ne bodite ves čas dosegljivi na mobilni telefon.
Občutek izčrpanosti lahko pomagajo zmanjšati tudi nekatera zelišča, vitamini, minerali in druge koristne naravne snovi. V veliko podporo so organizmu tudi esencialne aminokisline, ki jih je potrebno vnašati s prehrano ali različnimi prehranskimi dopolnili.

Kaj je Imunofan
Imunofan je prehransko dopolnilo!
Prehransko dopolnilo Imunofan je heksapeptid (spojina sestavljena iz šestih aminokislin) s strukturno formulo arginil-α-aspartil-lisil-valil-tirosil-arginin in natančno določenim zaporedjem aminokislin. Z njegovo sestavo so znastveniki poskušali posnemati naravni peptidni hormon imunosti timopoietin, ki ga v človeškem telesu proizvaja žleza priželjc.
Opozorila
Imunofana ne smejo jemati bolniki s presajenimi organi. Bolniki, ki prejemajo imunosupresivno zdravljenje, lahko jemljejo Imunofan sprej le po posvetu z zdravnikom. Prehransko dopolnilo je primerno za otroke starejše od 2 let. Prehransko dopolnilo ni primerno za nosečnice. Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Sestavek je informativnega značaja in ne nadomesti obiska pri zdravniku.

Akcijska cena 70 Eur!

Imunofan_akcija1
«
»
junij 26, 2017